Zgodovina

ZGODOVINA RADIOKLUBA LAŠKO (zapisano ob 60. obletnici delovanja)

Začetek radioamaterske dejavnosti v Laškem sega že v leto 1946. Tega leta se je pod okriljem Ljudske tehnike zbralo okoli 10 mladih Laščanov, ki so ob prisotnosti predsednice Občinskega odbora Ljudske tehnike Laško, gospe Gorič, izvolili odbor radioamaterske sekcije, katere predsednik je postal Stanko Salobir, gospodar Kazimir Virant in dva člana Janez Ferlež in Stanko Kolšek.

Radioamaterska sekcija je do leta 1948 delovala v prostorih trgovskega lokala BATA, kasneje pa sta ji bila dodeljena dva prostora, s skromno opremo, v občinski stavbi. Glavni poudarek sekcije je bil na poučevanju mladih in razvoju radiotehnike.

Leta 1951 so organizirali osnovni (A) radioamaterski tečaj, kjer sta bila predavatelja g. Vlado Prezelj in g. Anton Petelin, oba iz celjskega radio kluba. Teme so bile:

  • Spoznavanje radioamaterske organizacije,
  • Elektrotehnika
  • Radiotehnika
  • Praktično delo

Praktično delo je bilo povezano z znanjem in uspehom posameznika pri delu z radijskim materialom. 15.3.1951 je bil zaključni izpit in iz priloženega spričevala je razvidno, da je Kazimir Virant zaključil tečaj z odličnim uspehom. Pozneje je zaradi političnih nesoglasij zapustil radioamatersko sekcijo pri L.T. Laško in ostal samostojni radioamater.

Viden radioamater je bil tudi Prof. dr. Peter Šuhel univ. dip. ing. elektrotehnike iz Laškega, od leta 2005 tudi častni član Radio kluba Laško, ki pa zaradi svoje kariere ni zabredel v globoke vode radioamaterstva, je zapisal sledeče:

” Janez Ferlež, Dušan Klepej, Vili Vastič in Peter Šuhel smo bili že v letu 1947 člani celjskega radio kluba, verjetno zaradi tega, ker smo obiskovali gimnazijo v Celju. Vsi štirje smo v šolskih počitnicah leta 1948 odšli v zvezno radioamatersko delovno brigado v Beograd. Tam sva z gospodom Vastičem opravila radioamaterski »A« tečaj. Z istim kolegom sva leta 1949 vpisala tehnično srednjo šolo – šibki tok in opravila v radioklubu TSŠ marca leta 1950 radioamaterski »B« tečaj. Po vpisu na univerzo leta 1953 sem postal član republiškega radiokluba z pozivnim znakom YU3CDE, kjer sem opravil 26. junija 1955 pogoje za diplomo III. klase in dobil pozivni znak YU3QH. V Laškem je takrat bilo na radioamaterskem področju mrtvilo. Bilo pa je vedno več mladih, ki so se kot vezisti vračali iz jugoslovanske vojske, zato smo se v juniju tega leta sestali Klepej Dušan, Janez Ferlež, Srečko Vrečko na ustanovitvenem sestanku v pisarni tekstilne tovarne v Laškem kjer smo sklenili ustanoviti Radioklub Laško z nazivom »Nikola Tesla«. Kmalu za tem smo dobili prostor v sobi nad odrom takratnega doma Partizan, kar je bil verjetno tudi razlog, da je bil klub registriran 15. avgusta kot Radioklub »Partizan« Laško.”

Zgodba razvoja radioamaterstva v Laškem se nadaljuje v letu 1955, ko 15. avgusta, laški radioamaterji, v Register društev na okrajnem ljudskem odboru Celje, vpišejo predhodnika današnjega kluba in sicer Radio klub »Partizan« Laško. Še istega leta je klub pridobil radijsko dovoljenje za vzpostavljanje zvez na amaterskih radijskih frekvencah z pozivnim znakom YU3GCD.

Zaradi prostorske stiske in adaptacije Doma Partizan se je dokumentacija prvih treh let delovanja kluba, na žalost, izgubila. Tako da se dokumentacija nadaljuje 30. januarja 1959, ko Jurij Bezgovšek S51RD, ponovno zbere laške radioamaterje, ki na občnem zboru izvolijo novi Upravni in Nadzorni odbor. Jurij Bezgovšek pa je izvoljen za predsednika Radiokluba “Partizan” Laško.

Iz arhivske dokumentacije so razvidni mandati predsednikov Radio kluba Laško, ki po statutu nikoli niso bili časovno omejeni in v teh 60-ih letih se je v klubu zvrstilo 6 predsednikov. Zaradi izgube dokumentacije, žal ni znano, kdo je bil predsednik radiokluba med leti 1955 in 58, nato pa so si po vrstnem redu sledili:

Jurij Bezgovšek S51RD, Srečko Vrečko S56UQY, Alojz Pušnik S51OK, Alojz Primon S55KA. Od leta 2009 pa klub vodi Andrej Bolčina S52LO.

Radioamaterska dejavnost se je v različnih časovnih obdobjih prilagajala trenutnemu času in kraju. Na začetku so se v Laškem radioamaterji ukvarjali predvsem s pridobivanjem elektro materiala, da so lahko gradili radijske sprejemnike in oddajnike ter različne napajalnike, saj končnih izdelkov v majhnem mestu Laškem, ki ni imelo razvite primerne industrije za radio in elektro tehniko, ni bilo mogoče dobiti. S časom se je stanje pričelo izboljševati in se je že dalo nabaviti določene sklope za končne izdelke in tudi radijske sprejemnike ter oddajnike. S tem se je tudi formirala sprejemno oddajna sekcija in vzpostavljale so se radijske zveze z drugimi radioamaterji doma in po svetu.

Radioamaterji so dajali velik poudarek na izobraževanju mladine v višjih razredih osnovne šole, ki je bila baza za nove radioamaterje.

Iz letnih programov dela Radiokluba Laško v prvih dvajsetih letih se pojavljajo naslednje naloge:

  • izdelava sprejemnika in oddajnika, predelava baterijskega sprejemnika Torn E.B. na izmenični tok, izdelava usmernika…
  • tečaj za nove radioamaterje pripravnike, tečaje na šolah…
  • izvajati obveznosti do obrambe po sporazumu za usposabljanje voj. obveznikov…
  • udeležba na vseh UKV in KV tekmovanjih
  • izvajanje ozvočenj raznim družbenim organizacijam v občini Laško skrb za pridobitev primernih klubskih prostorov

Klub pa je imel tudi posebno nalogo pri usposabljanju vojaških obveznikov za radiotelegrafiste. Vsak vojaški obveznik vezist je moral na leto narediti najmanj 8o zvez in to v telegrafiji. Za to usposabljanje je imel radio klub sklenjen dogovor z oddelkom za ljudsko obrambo občine in s tem je tudi klub dobil določena finančna sredstva.

Leta 1968 je bil sprejet nov statut, s katerim se je tudi spremenilo ime kluba v današnje ime: Radio klub Laško.

Prvih 25-let delovanja kluba so se radioamaterji borili za pridobitev primernih klubskih prostorov, hkrati pa so imeli pri svojem delu vzpone in padce. Največji padec je doživel konec 70-ih let, ko je klubu grozil razpad, zaradi premajhnega števila članstva.

Vodstvo občine Laško se je zavedalo pomena obstoja Radio kluba Laško, zato je konec leta 1978 odredilo, da se Janko Franetič S56AFJ, ki je pri oddelku za ljudsko obrambo vodil upravne zveze, službo za opazovanje in obveščanje ter del Civilne zaščite, poveže s klubom in poskuša izboljšati razmere glede članstva in tudi prostorske stiske. Janko Franetič S56AFJ je, takoj po vstopu v klub, uredil, da so se vsi vojaški obvezniki, razporejeni v enoto upravnih zvez občine Laško in Centra za obveščanje, vključili v Radio klub ter se pričeli pripravljati za radioamaterje.

Med klubom in Upravnim organom za ljudsko obrambo občine Laško je bil sprejet sporazum o dolgoročnem sodelovanju pri usposabljanju in kondiciranju vezistov za radijske zveze. S tem je bila dosežena obojestranska korist. In leta 1986 je v klubu bilo že 100 članov in organiziranih več tečajev za radioamaterje operatorje z izpiti.

Ker so bili klubski prostori na podstrešju občine Laško neprimerni za delo, se je Janko Franetič S56AFJ dogovarjal z laškimi gasilci in leta 1981 so klubu dodelili enosobno mansardno stanovanje s pogodbo, v Gasilskem domu.

Konec 90-ih let se je Prostovoljno gasilsko društvo, zaradi prostorske stiske, odločilo, da zgradi nov gasilski dom in leta 2000 so se radioamaterji, skupaj z gasilci, preselili v nov Gasilski dom, kar gre velika zasluga takratnemu županu občine Laško, g. Jožetu Rajhu. Radioamaterji so v tej zgradbi dobili funkcionalne prostore nad gasilskimi garažami in s tem je bila tudi stalna agonija z iskanjem primernih prostorov za potrebe radioamaterjev zaključena.

Od leta 1980 pa do uveljavitve mobilne telefonije je občinsko vodstvo Laško oziroma Občinska volilna komisija angažirala Radio klub Laško za poročanje preko radijskih zvez ob volitvah in referendumih.

Prav tako je klub bil vključen v upravne zveze in center za obveščanje občine Laško, in tako so radioamaterji do leta 1991 večkrat dežurali v Centru za obveščanje ob vsaki večji elementarni in naravni nesreči ter ob drugih izrednih dogodkih.

Ob osamosvajanju Slovenije so nepretrgoma, od 8. maja do 3. novembra 1991, v Centru za obveščanje Laško delali po 12 ur na dan, hkrati pa so za slab mesec dni vzpostavili tudi center zvez na rezervni lokaciji v Sedražu.

V samostojni Sloveniji je župan občine Laško radioamaterje vključil v sistem zaščite in reševanja v občini ter s klubom sklenil pogodbo, s katero so bile določene medsebojne obveznosti. Na podlagi tega in sklepa o organiziranosti enot Civilne zaščite, je bila formirana ekipa radioamaterjev za zveze, ki v slučaju večjih naravnih in drugih nesreč skrbi za radijske zveze med enotami Civilne zaščite in Štabom Civilne zaščite občine Laško.

Po osamosvojitvi RS in po sprejemu Zveze radioamaterjev Slovenije v svetovno radioamatersko organizacijo IARU leta 1992 pa je Radio klub Laško dobil novi pozivni znak S59GCD in ker je bil aktiven tudi na tekmovanjih je pridobil še tekmovalni pozivni znak S59R.

Zaradi hribovite konfiguracije občine Laško, so radioamaterji postavili svoje repetitorje na Maliču in Štucinovem hribu, ki skrbijo za nemoteno povezovanje z radijskimi zvezami po celotnem območju občine.

Radio klub Laško je vključen tudi v radioamatersko omrežje ARON (Amatersko Radijsko Omrežje za Nevarnost), ki je organizirano pri Zvezi Radioamaterjev Slovenije. Vodja Regijske ekipe ARON S50ACE je Janko Franetič S56AFJ, ki je tudi poskrbel, da ima ta ekipa prostor v Regijskem centru za Obveščanje Celje. V slučaju večje naravne ali druge nesreče, če pride do razpada radijskih zvez Civilne zaščite in tudi izpada električne energije, ima ekipa Radio kluba Laško nalogo, da odide na Malič, z vso radijski tehniko (radioamatersko in tehniko Civilne zaščite) ter vzdržuje zveze med občino Laško in Radeče z Regijskim centrom za obveščanje Celje.

KONSTRUKTORSTVO

Sledeči zapis je, kaj laški radioamaterji menijo o knostruktorstvu, kaj je to in kako so se tega lotili v klubu.

Že na samem začetku razvoja radija so ljudje gradili naprave, s katerimi so hoteli vzpostavljati brezžične povezave. In eden izmed prvih (če že ne prvi) je bil ameriški dentist Lomis, ki je v zrak spuščal zmaje na kovinskih žicah, ker je predpostavljal, da v višjih plasteh zraka, zlasti v oblakih, teče električni tok, ki bi ga lahko izkoristil za povezavo za vzpostavljanje brezžične radijske zveze. Kot vidimo, je bil že na samem začetku amater konstruktor.

V nadaljevanju razvoja radija so po tej poti šli tudi Tesla, Herz , Marcconi in še mnogi drugi, ki so sami gradili svoje naprave in jih uporabljali predvsem za raziskave na področju radijskih komunikacij.

Njihova dognanja je kmalu prevzela industrija in tudi vojska, ki je gradnjo profesionalizirala, povečala obseg izdelave ter začela vlagati denar v raziskave.Te dejavnosti so ponovno doprinesle k razvoju radioamaterstva in konstruktorstva, saj so vojaški tehniki, po odhodu iz vojske ali upokojitvi, začeli iz odsluženih naprav graditi sprejemno-oddajne naprave, skupaj z antenami. Zgodovina nam dokazuje, da sta se amaterstvo in profesionalnost na področju brezžičnih povezav, vedno prepletala v medsebojno korist, prav tako pa v korist širše družbe.

In nič drugače ni v Radio klubu Laško, kjer iz pod rok članov nastane prenekatera naprava, ki jo uporabijo pri vzpostavljanju zvez.

Tako so prve sprejemno oddajne naprave gradili že ustanovitelji kluba, na samem začetku, ko so zgradili prvi oddajnik in sprejemnik iz odsluženih vojaških naprav ter antenske sisteme, ki so omogočili prve zveze.

V poznejših letih je bilo možno te naprave tudi že kupiti na trgu, tako da je konstruktorjem ostala gradnja raznih dodatkov k tem napravam ( filtri, elektronski tasterji, antene). Gradili pa so tudi nove sprejemno oddajne naprave, ki jih ni bilo mogoče kupiti na trgu. Pri tem so posegli po kompleksnejših načrtih in gradnjah konstruktorjev. Naj omenimo nekaj izdelkov in sestavljavcev:

  • več sprejemno – oddajnih naprav za višje frekvence, ZIF radijske postaje (kakor jih imenujemo), za frekvence od 2.3GHz navzgor, konkretneje: 3.4GHz, 5.6GHz ter 10GHz ter Javornik I.,
  • predojačevalci in preklopniki,
  • 10GHz sprejemno oddajni sklop s transverterji in izhodno stopnjo,
  • elektronski taster, »Voice keyer«
  • izhodne stopnje 4×60 W in
  • kratkovalovna postaja K2.

Z izkušnjami in znanjem pa se člani kluba lotijo tudi popravila ali nadgradnje profesionalne naprave, ki jo izkoristijo pri svojem delu. V ta namen so bili zgrajeni merilni inštrumenti – od merilnikov odboja, frekvencmetrov, merilnikov moči, raznih atenuatorjev in merilnih kablov.

S pomočjo Civilne zaščite so v klubu dobili na posodo odličen merilni antenski in spektralni analizator, kar je še bolj podkrepilo in izboljšalo delo na tem področju. Ne nazadnje moramo še omeniti številne ure prostovoljskega dela, ki ga opravijo člani vsako tekmovalno sezono, ko postavljajo tekmovalne lokacije, jih opremljajo z antenami in s kabli ter sestavljajo tekmovalne tehnike.

Iz opisa smo lahko zasledili, da je konstruktorstvo pomemben del dejavnosti Radio kluba Laško. Iz dela, ki ga pri tem opravijo, nastajajo mnogi novi uporabni izdelki v radijskih komunikacijah, poleg tega pa ta dejavnost daje velik prispevek v izobraževanju posameznikov in ponosni so, da je mnogokateri strokovnjak kot tudi doktor znanosti (Prof. dr. Peter Šuhel univ. dipl. ing. elektrotehnike), korenine svojega znanja zasadil prav v njihovem klubu.

RADIOAMATERSKA TEKMOVANJA

Del radioamaterstva so tudi tekmovanja, ki jim radioamaterji radi rečejo kar “contest”. Njihovo bistvo je, da radioamater poskuša vzpostaviti čim več radijskih zvez v vnaprej določenem času. Obstaja več vrst tekmovanj in sicer:

– tekmovanja v vzpostavljanju zvez na kratkem valu,

– tekmovanja v vzpostavljanju zvez na višjih frekvencah,

– ARG tekmovanja ali “lov na lisico”.

Člani Radio kluba Laško se največ udejstvujejo na tekmovanjih v vzpostavljanju zvez na višjih frekvencah in sicer od 144 MHz do 10 GHz na Evropskem območju. V okviru Zveze radioamaterjev Slovenije so ta tekmovanja prilagojena Evropskim tekmovanjem in trajajo od meseca marca pa do novembra, vsak prvi polni vikend v mesecu. V Sloveniji vsa ta tekmovanja štejejo tudi za Pokal Zveze radioamaterjev Slovenije.

Prvi tekmovalni UKV lokaciji v 60-tih in 70-tih letih sta bili Lisca in Malič. V 80-tih in 90-tih letih so laški radioamaterji pričeli iskati novo višinsko lokacijo za UKV tekmovanja na: Mrzlici, Rogli, Ostruščici, Gomili, Vremščici, Črnem vrhu, Mali Kopi, Veliki Kopi in na Pristavi nad Stično. Na vse te lokacije je bilo potrebno dostaviti vso radioamatersko radijsko tehniko, stolpe za antene, antene, šotore in agregate za električno energijo. Za prevoze je bilo zagotovljeno terensko vozilo s prikolico občine Laško.

Na začetku se je tekmovalo samo na frekvenčnem območju 144 MHz, nato pa še na 432 MHz. Poleg konstruktorske in tekmovalne ekipe, gre velika zahvala tudi ostalim članom kluba, ki so bili pripravljeni vsakokrat postavljati tekmovalno lokacijo na različnih hribih.

Leta 2000 je bilo odločeno, da se zagotovi stalno višinsko lokacijo na Mali Kopi in na nižinski lokaciji Pristava.

Leta 2002 so že tekmovali na sedmih frekvenčnih področjih in sicer: od 144 MHz do 10 GHz. S to tehniko, dobro lokacijo in izurjenimi radioamaterji, je ekipa pričela zmagovati na različnih tekmah in na različnih frekvenčnih področjih. Precej je bilo tudi drugih in tretjih mest. V naslednjih desetih letih sta bila na UKV pokalu rezervirana drugo ali tretje mesto za laške radioamaterje, v letu 2004 pa je ekipa postala tudi državni prvak. Na teh frekvenčnih področjih ekipa tekmuje z radioamaterskim znakom S59R. V teh letih so v ekipo prihajali in tekmovali tudi radioamaterji iz drugih klubov Slovenije in sicer iz Slovenj Gradca, Raven na Koroškem, Vrhnike, Zidanega Mostu, Radeč, Murske Sobote in Ljubljane. Zaradi tega je ekipa dobila ime “Kope Team S59R”.

Poleg UKV tekmovanja se člani Radio kluba Laško udeležujejo tudi nacionalnega kratko valovnega tekmovanja za Pokal Zveze radioamaterjev Slovenije in pri tem se klub uvršča v zlato sredino.

Nekateri radioamaterji kluba pa se ukvarjajo tudi z vzpostavljanjem drugih radioamaterskih zvez, kot so zveze preko lune – EME. To sta Andrej Medved S57NML in Andrej Bolčina S52LO, ki sta v celoti sama sestavila tehniko in zahtevne antene. Preko lune delata na več frekvenčnih območjih in sicer od 3GHz do10GHz.

Janko Franetič S56AFJ pa vzpostavlja digitalne radioamaterske zveze preko meteoritskih sledi na 144 MHz.

Radioamaterska zveza se konča z izmenjavo potrditvene – QSL kartice. Ob 60-letnici kluba je bila izdana QSL kartica, za katero je glavno fotografijo Laškega odstopil laški ljubiteljski fotograf g. Boris Vrabec, kateremu se klub iskreno zahvaljuje.

OZVOČENJA, OSTALE PRIREDITVE

Prvi začetki ozvočenja v Radio klubu Laško so se začeli leta 1946, ko je ljudska tehnika nabavila ojačevalec 25W in 5 zvočnikov po 4W. Člani kluba so izvedli ulično ozvočenje, montirali zvočnike v kovinskem ohišju na vogalu Apoteke, na glavnem trgu na hiši Drolc, pri kinu Laško, na hotelu Savinja in na občinski zgradbi. Ojačevalec pa je bil nameščen v občinski pisarni. Z razvojem radijskih sprejemnikov in nižanjem cen le-teh, se je potreba po uličnih ozvočenjih zmanjšala.

Ulično ozvočenje je zopet dobilo na veljavi ob prireditvah Pivo in cvetje, kjer so člani radiokluba vsako leto namestili vse zvočnike po ulicah Laškega in jih povezali z ojačevalcem, ki je bil običajno postavljen v prostorih občine Laško. Člani kluba so dežurali ves čas prireditve, ob napovedovalcih, v razglasni postaji. Obveščalo se je o aktivnostih na prireditvi (reklamna sporočila in urnik prireditev), včasih pa je bilo po razglasu potrebno najti tudi kakšno osebo ali poklicati voznika, da umakne svoje vozilo. Danes se to ozvočenje uporablja samo še za spremljanje povorke in nagovor ob začetku le-te.

Nekaj let se je podobna postavitev uličnega ozvočenja uporabljala tudi za ulično ozvočenje ob Veselem decembru, v času božičnih in novoletnih praznikov.

Ker je omenjeno ulično ozvočenje specifično za razglas, so s pomočjo donatorjev, nabavili še ozvočenje za prireditve in proslave. To je bil najprej ojačevalec z 200W izhodom ter ustrezna mešalna miza in zvočniki. Ker pa so potrebe in razvoj tehnike narekovale posodobitev, so nabavili nov ojačevalec, z enim stereo ojačevalnikom 2x 500 W in enim dvojnim stereo ojačevalnikom 4x 500W ter mešalno mizo s potrebnimi komponentami kasetofoni in CD predvajalniki. Poleg te opreme so nabavili tudi ustrezne zvočnike in nekaj mikrofonov; najprej takšne z žično povezavo, nato pa še brezžične. Vsa ta oprema še danes služi svojemu namenu, predvsem pa pri ozvočevanju večjih prireditev, kjer klasična postavitev odrskega ozvočenja ne pride v poštev, saj prireditve potekajo na velikem zunanjem prostoru. Tako je Radio klub dolga leta ozvočeval večje prireditve kot so:

  • Lepo je res na deželi, ki je potekala vsako leto na drugem kraju občine Laško: Jurklošter, Šentrupert, Trobni dol, Vrh nad Laškim, Sedraž, Škofcah in še kje, organizirala pa jo je Zveza kulturnih društev Možnar,
  • prireditev na stadionu Kladivar v Celju in hkrati
  • dve ozvočenji pred celjskim sejmom, za potrebe tekmovanja gasilcev Gasilske zveze Slovenije,
  • velika vaja Civilne zaščite v Celju pred Cinkarno in
  • večkratna tekmovanja ter prikaz vaj gasilske zveze Laško.

Naj še naštejemo nekaj ostalih večjih ozvočenj, ki jih je uspešno izpeljal Radio klub Laško:

  • več let so ob prazniku Piva in cvetja nudili ozvočenje pri banki, za potrebe prikazov kmečkih opravil, ter ob nekaterih športnih prireditvah, med njimi tudi na nogometnih tekmah s poslanci,
  • ob Martinovanju pred farno cerkvijo v Laškem,
  • praznovanje rudarskega praznika svete Barbare v Sedražu,
  • srečanje godb Vrh nad Laškim in druge prireditve.

Pred leti se je pokazala tudi potreba po manjšem ozvočenju, za manj zahtevne prireditve, zato so nabavili ozvočenje 2 x 300W, z dvema zvočnikoma in mešalno mizo. To ozvočenje uporabljajo za komemoracije pred Kulturnim centrom, zaključne prireditve ob pohodu 14. divizije na Gračnici in nekatere prireditve v dvoranah, kot so: srečanje starejših občanov, županov sprejem ob zaključku leta, občni zbori društev, ter srečanja članov Radio kluba Laško.

Poleg tega, da klub že od nekdaj skrbi za ulično ozvočenje prireditve Pivo in cvetje, člani kluba tudi organizirajo in spremljajo povorko s pomočjo štirih članov, ki so med sabo povezani preko radijskih postaj in z razglasom. Nekaj podobnih spremljanj so organizirali tudi ob pustnih povorkah. Spremljali pa so tudi šolske orientacijske pohode.

Potrebno pa je tudi omeniti, da so člani Radio kluba Laško v dvorani Tri lilije ozvočevali vse športne prireditve, od zgraditve dvorane, leta 1995, do leta 2010.

V Kulturnem centru Laško pa je klub med leti 1992 in 2009 postavljal sceno, pripravljal osvetlitev ter ozvočenje in spremljal prireditve od vaj do zaključka.

ZAKLJUČEK

Radio klub Laško je v času svojega delovanja prejel številna priznanja. Najpomembnejša pa so sledeča: Plaketa SLO, Plaketa 2. julij Občine Laško, Zlati znak Civilne zaščite, Zlati grb občine Laško in Zlata plaketa Zveze radioamaterjev Slovenije.

Ob jubilejnem letu 2015 so laški radioamaterji organizirali slavnostno proslavo na kateri so podelili priznanja in zahvale naslednjim najzaslužnejšim radioamaterjem in donatorjem:

  • Bronasto značko ZRS – Branko Kovač S56PBK, Damjan Kolšek S56VDA;
  • Srebrno značko ZRS – Andrej Medved S57NML, Stane Ivanšek S55IS, Viljem HladinS55BR;
  • Zlato značko ZRS – Andrej Bolčina S52LO, Alojz Primon S55KA, Janko Franetič S56AFJ;
  • Zlato plaketo ZRS – Prostovoljno gasilsko društvo Laško.

Za večletno pomoč pri delu in razvoju Radio kluba Laško je bila podeljena posebna zahvala Županu občine Laško, g. Francu Zdolšku in Pivovarni Laško d.d.

Za več kot 35 let uspešnega delovanja v Radio klubu pa je, na predlog Upravnega odbora, Janko Franetič S56AFJ prejel Listino častnega člana Radio kluba Laško.

Župan občine Laško g. Franc Zdolšek je Radio klubi Laško podelil Bronasto jubilejno listino.

Priznanja in zahvale sta podelila predsednik Zveze radioamaterjev Slovenije Bojan Majhenič S52ME in predsednik Radio kluba Laško Andrej Bolčina S52LO.

Slavnostno proslavo je vodila ga. Petra Šuster, s kulturnim programom pa jo je popestrila Vokalna skupina VODOMKE, katere so tudi članice Radio kluba Laško.

6. novembra 2015 so laški radioamaterji v Muzeju Laško odprli razstavo o delovanju radioamaterjev v 60-ih letih z imenom »S59GCD – 60 let Radio kluba Laško«. Razstava bo odprta do konca leta 2015.

Istega dne je na občinski slavnostni proslavi ob Občinskem prazniku Laško Janko Franetič S56AFJ prejel srebrni znak Občine Laško za uspešno delo v radioamaterstvu in povezovanju radioamaterjev s Civilno zaščito.

Na koncu pa je potrebno omeniti, da so za uspešno pot Radiokluba Laško zaslužni prav vsi člani, ki so bili in so še člani Radio kluba Laško kakor tudi simpatizerji. Iskrena hvala vsem.

                                          Janko Franetič S56AFJ, Andrej Bolčina S52LO, Alojz Primon S55KA